Omemba: Benjamin Virc

»Tudi letošnji božični koncert, ki ga prežemata iskrica čarobnosti in toplina prazničnih dni, prinaša kalejdoskopsko zvočno podobo pesmi, ki v nas prebujajo trenutke radosti, miru in globoke povezanosti, saj se v prepletu tradicije in sodobne glasbene (po)ustvarjalnosti prav v vsaki skladbi zrcalita bogastvo glasbene dediščine in lepota božičnega sporočila.«

»Čisto ob koncu koncerta lahko prisluhnemo še veličastni gradaciji Rutterjeve skladbe All Bells in Paradise ter razigrani Pierpontovi klasiki Jingle Bells, ki nam v priredbi Davida Willcocksa pričara pristno božično veselje s sodobnejšim pridihom.«

»Božični koncert, kakršen je ta, potemtakem nikakor ni le glasbeni dogodek, saj je lahko obenem tudi potovanje v globine naših src, kjer se v sozvočju pesmi prebujajo mir, radost in povezanost.«

»Tudi nadgradnja izvirne koreografije v viziji Mihaila Messererja črpa svojo moč iz uporniške drže proti represiji.«

»Balet Plameni Pariza Borisa Asafjeva je bil nedvomno pomemben mejnik v sovjetski umetnosti.«

»(Post)modernistično zanikanje sintaktičnih pravil, ki se kaže v samosvojem zapisovanju naslova skladbe oziroma pesemskega cikla, ter sama strukturiranost poezije se pomenljivo odražata v formi glasbenega dela, ki bi ga lahko opredelili kot prekomponirani simfonični samospev.«

»Se božična kantata Sveta noč Andreja Makorja kot obsežnejše vokalno-instrumentalno delo razgrinja v treh 'stavkih', od katerih je vsak sestavljen iz instrumentalnega uvoda ali mediger (poimenovanih kot Variacij), ki povezujejo posamezne glasbene točke.«

»Kot je poudaril že sam Verdi, z Aido ni želel ustvariti praznega spektakla, ki bi človečnost poteptal z nasilnim razkazovanjem razkošja in moči, ampak prikazati avtentične človeške situacije – nesporazume, medosebne konflikte in naposled kruto usodo...«

»Prej kot recikliranje standardnih klišejev, ki po navadi 'preganjajo' sleherno novo produkcijo Verdijeve Aide, zanima raziskovanje takratnega življenja, ki nam kljub vsem razpoložljivim zgodovinskim virom ostaja še vedno velik misterij«

»Siže operete, ki jo je prvič izvedla dramska skupina KUD Ivana Cankarja 31. marca 1951 v Žalcu, nam s svojo glasbenodramsko zasnovo v zaporedju treh dejanj že v prvem dejanju naslika idilično življenje sredi neokrnjene narave slovenskega visokogorja.«

»K sreči je zgodovina medtem pokazala – tudi na slovenskih tleh –, da opereta nikakor ni najhujše, kar se lahko pripeti glasbenemu gledališču.«

»Tako se zdi aktualna, tokrat že tretja uprizoritev Planinske rože pod glasbenim vodstvom Slavka Magdića in v režiji Matjaža Latina v mariborski operni hiši morda spet dobra priložnost, da tudi nove generacije pobližje spoznamo raznolikost glasbenega opusa Radovana Gobca – skladatelja, ki se zdi veliko več kot zgolj avtor številnih partizanskih zborov in ponarodelih množičnih pesmi, ki jim še danes s ponosom prisluhnemo.«